7.avgusta
Sikst II. - papež, mučenec
Donat - škof
Kajetan Tienski - duhovnik, redovni ustanovitelj
Zavetnik Bavarska, taetincev
Imena: Kajetan, Kajetana
Čas prehoda iz petnajstega v šestnajsto stoletje je po eni strani zaznamovan z velikim renesančnim prerodom, razvojem človeškega genija predvsem v kulturi, zlasti še visoki umetnosti; po drugi strani pa je način življenja dobival vedno bolj poganski značaj, med ljudmi je bilo veliko nenravnosti in razuzdanosti. Vštric s tem pa se je vedno glasneje oglašala tudi zahteva po prenovi v prvotnem evangeljskem duhu. Te razmere so vplivale tudi na odraščanje in delovanje svetega Kajetana iz plemiške družine Tienske. Po rodu plemenit in bogat, po izobrazbi izjemo razgledan, z obetavno kariero ravnatelja papeške pisarne, je Kajetan kljub temu vseskozi ostal preprost in skromen. Za svojo poglavitno nalogo je čutil dolžnost, da služi Bogu in svojim bližnjim, zlasti bolnikom in trpečim. Bil je dejaven član laiške "bratovščine božje ljubezni", tudi potem, ko je leta 1517 postal duhovnik. Sedem let pozneje pa je postavil temelje novi redovni družbi, ki so jo ljudje imenovali "teatinci". V njej je zbiral sposobne in ugledne, izobražene duhovnike, ki so sklenili živeti zgledno in se posvečati apostolatu. Živeli so kakor duhovniki (z zaobljubami), pogosto pridigali in vabili ki maši ter prejemanju zakramentov. Imeli so velik ugled in uspeh, saj so odločilno pripomogli k zajezitvi reformacije v Italiji.
"Ne bom nehal deliti revežem, kar imam, dokler ne bom zaradi Kristusa tako ubog, da me bodo morali po smrti iz usmiljenja pokopati."
"Glejte v svojem bližnjem zmerom samo Jezusa na njegovi poti trpljenja."
"Ne bom prej odnehal, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to kot velika
čast in ne sramota."
"Prosite, da vam ves svet naložijo kot breme, da boste rešeni; poslušajte glas božje jeze nad krščanskim ljudstvom; vrzite se med Boga in ljudstvo in kličite: Tukaj sem, stresi svojo jezo nad mano!"
"Pravo in neprecenljivo veselje duhovnega človeka je želja, da bi s telesom in dušo postal čimbolj podoben Jezusu Kristusu."
"Ne v čustveni, marveč v dejavni ljubezni se čistijo duše."
"Moj Zveličar je umrl na križu, pustite mene umreti vsaj v pepelu; ni je namreč druge poti v nebesa kakor le pot nedolžnosti ali pokore. Kdor je zašel s prve, mora kreniti na drugo, sicer je izgubljen."
"Ne pozabi pa, da te niti vsi sveti skupaj ne morejo narediti Kristusu tako prikupne, kakor to lahko dosežeš sama. Sama se potrudi, če hočeš, da te Kristus vzljubi in ti pomaga. Ljubi ga! Tukaj si moramo priboriti večno življenje … Sam se nam daje v hrano. Nesrečen, kdor tega velikega daru ne pozna. Kristusa imamo, sin Device Marije se nam daje, pa ga nočemo! Gorje mu, kdor si ne prizadeva, da bi ga spet dobil … Hčerka, ne uživaj Jezusa Kristusa zato, da po svoji volji izkoristiš in izrabiš njegovo moč. Rad bi videl, da se mu izročiš …" (iz pisma Elizabeti Porto)
Vir
Afra - mučenka
Zavetnica mesta Augsburg
Imena: Afra, Afri
Afra pomeni Afričanka, ki je umrla mučeniške smrti v preganjanju za vlade cesarja Dioklecijana okoli leta 304 v okolici Augsburga na Bavarskem. V kratkem prvotnem latinskem zapisu o njenem trpljenju sta zgodovinsko zanesljiva kraj in način mučenja, vse drugo je legendarno. Neki kasnejši zapis, nastal na vzhodu, omenja, da bi bila pred spreobrnitvijo morda celo prostitutka, ker je ob njenem imenu pridevek Venerea (kar pomeni Venerina).
Ko je Afra umrla, je bil Augsburg rimska kolonija. Ob pritisku Germanov so se njeni prebivalci raztepli na vse strani. Spomin na Afro pa je živel dalje tudi potem, ko je eno germansko pleme spodrinilo drugega. Venantius Fortunat, duhovnik in pesnik iz Poitiersa, je videl leta 565, kako so prebivalci porečja reke Lech (ob njej leži mesto Augsburg) častili njene relikvije. Svetnica je pokopana pod njej posvečenim oltarjem v cerkvi sv. Ulriha (Urha) v Augsburgu. Kasnejši spisi pripovedujejo, da so z Afro umrle mučeniške smrti tudi njena mati Hilarija, njune služabnice Digna, Eumenia in Euprepia. Spis z naslovom Spreobrnitev sv. Afre govori tudi o tem, da jo je krstil škof Narcissus in da je ta njenega strica Dionizija posvetil v prvega augsburškega škofa.
Mesto Augsburg jo časti kot svojo zavetnico. Svetnico upodabljajo privezano k stebru ali k drevesu; na grmadi sredi gorečih plamenov, ki požirajo njeno telo, ali z gorečim polenom in vrvjo.
Mašna prošnja na god mučenke pravi: »Gospod Bog, tvoja moč se kaže v naši slabosti. Sveta Afra je od tebe dobila moč, da je zmagala v mučeništvu. Daj vsem, ki jo častimo, da bomo zmagali v vseh preizkušnjah.«
Goduje 7. avgusta.
Vir