7.maj
Domitila - mučenka
Stanislav - škof, mučenec
Gizela - opatinja
Atributi: kraljica z modelom cerkve in rožnim vencem.
Imena: Gizela, Gisela, Gizi, Seli, Zela.
Rodila se je okoli leta 985 blizu Regensburga kot hči bavarskega vojvoda Henrika II. Po očetovi strani je bila pravnukinja nemškega cesarja Henrika I. in njegove žene sv. Matilde. Častijo jo zlasti na Bavarskem in na Madžarskem. Imela je velik delež pri spreobračanju Ogrov. Poročila se je namreč s prvim ogrskim kraljem Štefanom. Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1000 je bila kronana kot prva krščanska ogrska kraljica. Tega leta je kralju Štefanu sv. Vojteh podelil zakrament birme. H krščanstvu ga je torej dokončno spreobrnila njegova žena Gizela.
Kot kraljica se je na vso moč trudila za širjenje krščanstva med ljudstvom, ki je bilo skoraj sto let strah in trepet sosednjih krščanskih narodov. Pod njenim vplivom je tudi kralj Štefan sprejel za najpomembnejšo vladarsko nalogo, da bi se njegovo ljudstvo spreobrnilo h krščanski veri. Kot kraljica je podpirala graditev cerkva. Na njeno pobudo so postavili imenitno stolnico v Veszprimu. Njena poroka z
ogrskim kraljem Štefanom je imela daljnosežne posledice: pridobila je Ogrsko za rimsko Cerkev in jo tako odtrgala od Vzhoda in Carigrada in deželo vključila v krščansko kulturo.
Doživela pa je tudi marsikatero bridkost. Izgubila je prvega sina in nato kmalu tudi eno izmed hčera. Dve hčeri sta se poročili v druge
dežele in ju ni nikoli več videla. Naposled ji je smrt iztrgala tudi sina Emerika, ki naj bi po očetu zasedel prestol. Emerik je bil leta 1083
razglašen za svetnika. Mož ji je umrl 15. avgusta 1038. Tudi ta je bil hkrati s sinom Emerikom razglašen za svetnika. Po moževi smrti se ji je hudo godilo. Vzeli so ji posestvo in jo celo vrgli v ječo, kjer so z njo grdo ravnali. Iz večletne ječe jo je rešil nemški cesar Henrik III. Vrnila se je na Bavarsko in stopila v samostan benediktink blizu Passaua. Zaradi bogatih življenjskih izkušenj, spokornega in pobožnega življenja so jo sosestre izvolile za opatinjo. Samostan je vodila do smrti v letu 1060. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kjer je nagrobna plošča še ohranjena.
Goduje 7. maja.
Vir
Roza Venerini - redovnica
Imena: Roza, Rosa, Rozika, Ružica, Rožica, Rosanda.
Doma je bila v Viterbu, kjer se je rodila leta 1656. Njen življenjepisec, jezuit A. G. Andreucci, je zapisal, da je bila njena družina zelo povezana s cerkvenimi krogi, pa tudi s krajevnimi izročili. Želela je vstopiti v samostan dominikank, vendar ji domači niso dovolili. Potem se je odločila delovati v apostolatu in na socialnem področju. V domači koči je začela zbirati sosede k skupni molitvi rožnega venca. Iz tega krožka se je kmalu razvila šola krščanskega nauka za žene.
V njenem času se je živo postavljalo vprašanje »ženske svetosti«. Ali naj bo ta povezana z mističnimi pojavi (sv. Terezija Velika) ali pa naj Cerkev ceni tudi svetost žena, ki živijo zunaj stroge klavzure in ne doživljajo nič izrednega. Razvoj je šel v zadnjo smer. V 18. in 19. stoletju so potem nastale številne ženske redovne skupnosti, ki jih ni več vezala stroga klavzura. Blažena Roza je tu odigrala nekakšno vlogo predhodnice.
Ko je dobila pomoč svojega spovednika jezuita p. Martinellija in ko sta njeno zamisel podprla tudi viterbski škof ter generalni predstojnik jezuitskega reda, je prva v Italiji odprla prave javne in brezplačne šole za deklice. Te šole so bile zunaj samostanov. V njih niso poučevale redovnice ali tretjerednice, temveč laiške učiteljice, ki so se imenovale »maestre pie« (pobožne učiteljice). V Viterbu so takšno šolo odprli leta 1685. V naslednjih letih so škofje bližnjih mest prosili Rozo Venerini, naj odpre takšno šolo tudi pri njih. Kmalu jih je bilo deset, leta 1707 že
šestnajst. Imela pa je tudi hude nasprotnike. Nekateri župniki so v teh šolah gledali konkurenco svojim šolam in jim ni bilo všeč, da so bile podrejene škofom. Mnogim ni bilo prav, da so se zanje zavzemali jezuiti in so učiteljice zmerjali z jezuitinjami.
V zadevo je posegla najvišja cerkvena oblast in določila, da so te šole podrejene oblasti krajevnega škofa, pozneje pa so bile vse učiteljice
podložne vrhovni predstojnici v Rimu.
Učiteljice so živele v skupnosti. Zato je leta 1714 Roza napisala za svoje kolegice pravila, ki so jih pozneje še večkrat natisnili. »Maestre pie« naj bi bile kakor »tetke« in naj bi bile »osvobojene sebe in vsake misli na dom in na družino«. Priporočala jim je molitev, premišljevanje po ignacijanski metodi, pogosto prejemanje zakramentov, zavračale pa naj bi vsako obliko pretirane pobožnosti in pretiranih pokoril. Sprejemale naj bi v svoje šole predvsem učenke nižjih slojev.
Roza Venerini je umrla 7. maja 1728. Po smrti so takoj začeli postopek za beatifikacijo. Toda zadeva se je zavlekla. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XII. 4. maja 1952.
Vir