5. november
Zaharija in Elizabeta - starši Janeza Krstnika
Imena: Zaharija, Zahomir, Zaho, Elizabeta, Eliza, Beta, Betka, LIza, Lizika, ...
Starša Janeza Krstnika sta živela v mestecu, ki se danes imenuje Ain Karem. Zaharija ni verjel, da mu bo žena v starosti rodila sina. Po Janezovem rojstvu pa je napolnjen s Svetim Duhom, poln hvaležnosti, poveličeval najprej mesijansko dobo in njene dobrine in nato preroško napovedal o svojem sinu: »In ti, dete, boš prerok Najvišjega, ...pojdeš namreč pred Gospodom pripravljat mu pota ...«
Elizabeta je poleg Marije velika žena na pragu med staro in novo zavezo. Kakor Marijin tudi Elizabetin pomen določujeta veličina in naloga njenega sina. Marija je obiskala sorodnico Elizabeto, ker ji je o njenem spočetju govoril nadangel Gabrijel. To naj bi bilo znamenje in potrditev božje vsemogočnosti in poroštvo za resnico o Jezusovem rojstvu. Ko je Elizabeta ob srečanju slišala Marijin pozdrav, »je poskočilo dete v njenem telesu in je bila napolnjena s Svetim Duhom.« V Mariji je spoznala Odrešenikovo mater in jo blagrovala, ker je verovala božji obljubi. Marija pa ji je odgovorila z znanim slavospevom Magnificat, kakor se je prej ob Janezovem rojstvu oče Zaharija zahvaljeval Bogu s spevom Benedictus.
Pri rojstvu Janeza Krstnika je Elizabeta tista, ki ugovarja sorodnikom, ko hočejo otroka poimenovati po očetu. Sorodniki se čudijo, ko zahteva, naj se imenuje Janez. To pa že kaže na to, da mu je Bog sam - kakor tudi Jezusu - dal ime. Kdor daje drugemu ime, ima oblast nad njim in mu ima pravico ukazovati. Tako je tudi Bog s tem, da je sam določil, kakšno ime naj ima Janez, popolnoma razpolagal z njim in njegovim delovanjem. Elizabeta pa je kot prva smela izgovoriti sinovo ime. Tako je Bog govoril po Elizabeti, predstavnici najodličnejšega duhovniškega rodu Arona, in ne po duhovniku Zahariju.
In spet je rekel Bog: 'Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.' Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku« (prim. 1 Mz 1 in 1 Mz 2).
Spominjamo se ju 5. novembra.
Vir
Frančiška D'Amboise - ustanoviteljica karmeličank
Imena: Frančiška, Francka, Frančika, Franca, Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František, ...
Doma je bila v kraju Thouars (severozahodna Francija). Rodila se je okoli leta 1427 v grofovski družini Enceni. Politični razlogi so navedli očeta, da jo je komaj štiriletno (med plemiškimi družinami ni bilo tiste čase to nič posebnega) obljubil v zakon Petru, drugorojencu vojvoda Janeza V. iz Bretanje. Frančiška je otroška in mladostna leta preživljala pri materi bodočega zaročenca Ivani, sestri francoskega kralja Karla VII. Ta žena je bila pobožna in močno pod vplivom duhovnosti, ki jo je v svojih pridigah razlagal sv. Vincenc Fererski.
Leta 1442 se je poročila s Petrom, ki je leta 1450 postal bretanonski vojvoda. Dežela, takrat še samostojna, je doživljala ugoden gospodarski razvoj zaradi pomorstva in tekstilne industrije. Frančiška pa v zakonu ni bila srečna zaradi težavnega in neuravnovešenega moževega značaja. Kljub temu je zaradi modrega ravnanja ostala pri podložnikih v lepem spominu.
Pri svojih tridesetih letih je ostala vdova brez otrok. Oče in celo francoski kralj Ludvik XI. sta jo zelo nagovarjala k novi poroki, toda ona se je bolj usmerila v duhovno življenje. Najprej je kratko dobo preživela v samostanu klaris v mestu Nantes. Ko se pa je srečala z vrhovnim predstojnikom reda karmeličanov, Sorethom, se je navdušila za karmeličansko duhovnost. Priorju Sorethu je dala gmotna sredstva, da je lahko leta 1460 ustanovil prvi samostan karmeličank v Franciji v kraju Bondon. Čez štiri leta je sama oblekla redovno obleko in prevzela ime Frančiška, ponižna dekla Jezusa Kristusa. Leta 1476 je ustanovila še drugi ženski karmeličanski samostan v mestu Nantes, v katerem je 4. novembra 1485 umrla.
Njej pripisujejo zbirko Spodbud, ki jih je govorila sosestram v letih 14801483. V njih je močno poudarjala potrebo po pokorščini, uboštvu, molku. V svojih dveh samostanih je uvedla kar najstrožjo klavzuro, za katere spolnjevanje so se morale sestre posebej zaobljubiti. Navade v njenih samostanih so močno vplivale na pravila francoskih karmeličank. Zato so Frančiško pozneje razglasili za ustanoviteljico karmeličank v Franciji.
Pokopali so jo v Nantesu. Revolucionarji so leta 1793 grob oskrunili. Kot svetnico so jo častili že prej, uradno pa je njeno češčenje priznal blaženi Pij IX. na praznik karmelske Matere Božje leta 1863. Navadno jo slikajo s križem v roki in s hermelinom vrh karmeličanske obleke, da s tem zaznamujejo njeno knežje dostojanstvo.
Goduje 5. novembra.
Vir