5. januar
Rogerij - redovnik
Milena (Emilijana) - devica
Simeon Stilit - puščavnik
Imena: Simeon, Simon, Sima, Sime, Simeun, Simo, Šime, Šimej, Šimen, Simona, ...
Rodil se je proti koncu 4. stoletja v majhni vasi na meji med Sirijo in Kilikijo. Do 13. leta je mladost prebil večji del kot ovčji pastir. Kakor mnoge menihe njegove dobe je tudi njega zvabila božja beseda, ki jo je slišal v cerkvi. Bili so Jezusovi blagri. Te besede so ga tako pretresle, da je začel otroško moliti, se postiti in pokoriti. Sklenil je, da se bo naučil čisto živeti in vse potrpeti. V sklepu pa so ga podprle nenavadne sanje. Sanjalo se mu je, da koplje temelj za novo hišo. Vsakokrat, ko je hotel nehati, je zaslišal glas: »Še globlje!« Ko je bil temelj dovolj globok, je dobil naročilo, naj zdaj zida, kolikor visoko hoče.
Po teh sanjah je Simeon pustil očetovo čredo in odšel k menihom v bližnji samostan, kjer je dobil osnovne nauke o asketskem življenju in o Svetem pismu. Videl pa je tudi trdo, skoraj divje trdo življenje spokornikov po navadi tedanjih sirskih menihov. Po dveh letih je odšel v samostan blizu Antiohije v Siriji, kjer je sila askeza še ostrejša. Tu se je Simeon še bolj poglobil v Sveto pismo, sprejel nove vaje v ponižnosti in potrpežljivosti. Čeprav so že samostanska pravila zahtevala huda telesna pokorila, je Simeon še huje mrtvičil svoje telo. To mučenje je v začetku zbujalo občudovanje, kmalu pa tudi nejevoljo celo pri najbolj spokornih menihih. Samostanski predstojnik ga je opozoril, naj ne pretirava. Nič ni opravil, zato ga je odslovil.
Simeon je odšel v bližnjo vas in hotel živeti kot puščavnik. Zaprl se je v kočo, in ker je bilo pred začetkom postnega časa, se je dal v celico zazidati. Hotel je po Gospodovem zgledu 40 dni ostati brez hrane in pijače. Njegov duhovni voditelj Bassus mu je to odsvetoval, češ da je to »poskus samomora«. Ker pa je le vztrajal pri nameri, mu je Bassus postavil v celico vrč vode in deset hlebov kruha. Ob koncu posta je prišel v celico in vse našel nedotaknjeno, Simeon pa je na pol mrtev ležal na tleh. Tako je poslej obhajal postni čas do svoje smrti.
Veliko ljudi je prihajalo k njemu. Da bi si omejil življenjski prostor in bi se ognil vsem, ki so ga motili, je prišel na nenavadno misel. Postavil si je stolp, najprej nizek, v naslednjih letih pa ga je višal tako, da je bil nazadnje visok kakšnih dvajset metrov, ploščad pa je merila dva kvadratna metra. Ograj je bilo le toliko, da ni mogel pasti z njega. Na stolpu je stoje prebil dvajset let, povrh pa dolgo z obema nogama tako prikovan, da se ni mogel ganiti. V celem je skoraj štirideset let prebil na stolpu. Kaj ga je pripravilo do tega nenavadnega načina pokore, kljub domnevam ne vemo zanesljivo.
Simeon je umrl okoli leta 460, klečeč na svojem stolpu. Tretji dan ga je eden izmed njegovih učencev našel mrtvega. Na kraju njegovega
življenja so postavili svetišče, katerega razvaline je še danes mogoče videti.
Goduje 5. januarja.
Vir
Janez Nepomuk Neumann - škof
Rodil se je leta 1811 v mestu Prahatice kot sin češke matere in nemškega očeta. V Budjejovicah je končal gimnazijo in stopil v bogoslovje. Tu je v njem zorel sklep (pod vplivom branja poročil dunajske Leopoldinske družbe), da bo šel za misijonarja v Ameriko. Leta 1833 je končal teološki
študij, toda ni bil posvečen v duhovnika, ker je škofija imela preveč duhovnikov. Odločil se je, da bo odšel v Ameriko in tam našel škofa, ki bi ga hotel posvetiti. Leta 1836 je stopil na ameriška tla (naš Friderik Baraga nekaj let prej). Že tri tedne po svojem prihodu je bil v New Yorku
posvečen za duhovnika in poslan na svoje prvo službeno mesto pri slapovih Niagare. Štiri leta je opravljal duhovniško službo med nemškimi, francoskimi in irskimi priseljenci. Dunajskemu nadškofu je pisal: »Dobri katoličani, ki so v vsaki občini še v večini, bodo kmalu še boljši.«
Pismo redemptorista Prosta je povzročilo preobrat v njegovem življenju. Še istega leta se je odločil za vstop v red redemptoristov. Kmalu je v njem prevzel odgovorne službe, kljub temu je še vedno delal v dušnem pastirstvu. Svojim duhovnim sobratom pa je vedno ponavljal: »Svet bo spreobrnjen bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.« Ko je bil razrešen predstojniške službe, se je posvetil bogoslovni znanosti. Njegov mali katekizem je doživel osemintrideset izdaj. Temu je sledil veliki katekizem in svetopisemske zgodbe. Toda leta 1852 ga je papež Pij IX. imenoval za škofa v Filadelfiji, ki je bila tedaj za New Yorkom in Baltimorom najpomembnejša škofija v ZDA. Neumann se je trudil, da bi se izognil škofovski časti. Toda papež mu je ukazal, naj sprejme škofijo pod pokorščino.
Kot škof se je posebej lotil vprašanja šol in ga tudi razvozlal. Ni in ni mogel gledati, kako so se otroci v liberalnih državnih šolah pod pretvezo svobode odtujevali Cerkvi in veri. Njegov program je bil: »Nobena župnijska cerkev brez župnijske šole.« Med njegovim kratkim škofovanjem je zraslo okoli sto novih šol. Z njegovim sodelovanjem pa je bilo zgrajenih približno osemdeset cerkva in kapel.
Preobilica dela ga je zgodaj izčrpala: 5. januarja 1860 se je zgrudil na eni izmed ulic v Filadelfiji in bil takoj mrtev. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel VI. 19. junija 1977.
Goduje 5. januarja.
Vir