3.julij
Helij - škof
Anatolij - škof
Tomaž - apostol
Imena: Tomislav, Tomo, Tomi
Nevernega Tomaža bi lahko imenovali svetnika današnjega časa. Znani prizor nezaupanja bi utegnil napeljati na misel, da je bil dvomljivec, boječnež, svojeglavec, če ne bi prav iz evangeljskih poročil v njem prepoznali enega najsamostojnejših in najodločnejših med apostoli. Ko je Jezus hotel iti v Judejo, da bi obudil Lazarja, so ga učenci zadrževali, da ga ne bi Judje kamnali. Tomaž pa je tedaj spodbujal tovariše: »Pojdimo še mi, da z njim umrjemo!«
Po Gospodovem vstajenju, ko se je Jezus prikazal apostolom na velikonočno nedeljo, je Tomaž pokazal nekoliko trmaste nevere, ko ni verjel desetim apostolom, ki so mu veseli zatrjevali: »Gospoda smo videli.« V razbolelosti tistih dni je nekam široko dejal: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, ne bom veroval.«
Čez osem dni je Jezus spet prišel k apostolom in tudi Tomaž je bil med njimi. In tedaj mu Jezus reče: »Položi svoj prst semkaj in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, temveč veren.« To je bilo takrat vroče dobremu Tomažu! Padel je Gospodu k nogam in ga molil: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus pa mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!«
Sv. Gregor Veliki pravi: »Ni se zgodilo po naključju, da Tomaž ni veroval in se mu je dal Jezus dotakniti svojih ran, temveč po božji odločitvi. Tomaževa nevera je naši veri v večjo korist kakor vera vseh drugih apostolov. S tem, da se je Tomaž dotaknil svetih ran, so tudi iz naše duše izginili vsi dvomi.« Tomaž je bolj kakor drugi apostoli lahko rekel: Kar smo videli in slišali, česar smo se s svojimi rokami dotaknili, besedo
življenja, to vam oznanjamo.
Vir