3.junij
Srce Jezusovo
Janez XXIII. Dobri - papež
Klotilda - kraljica
Kako naporna in težka je lahko velikokrat pot do svetništva in kako se je treba na njej neprestano boriti s svojo slabotno človeško naravo, nam govori tudi življenje svete Klotilde, frankovske kraljice. V krščanski veri jo je vzgojila mati; oče je bil namreč arijanske vere. Potem ko so bili oče in oba brata umorjeni, se je z materjo in sestro preselila k obali Ženevskega jezera. Tu jo je leta 492 zasnubil frankovski kralj Klodvik I., pogan iz rodu nasilnih in vročekrvnih Merovingov. Bil je velik vojščak, spreten in častilakomen politik; tudi njegova poroka s katoliško Burgundko je bila prej ko ne politična poteza. Klotilda je ob njem sprva veliko trpela, saj je znal biti do nje precej surov, čeprav jo je po drugi strani tudi ljubil.
Sčasoma pa je Klotilda z veliko potrpežljivostjo in molitvijo le dobila moč nad njegovim srcem. Dogodki (v molitvi izprošeno ozdravljenje drugorojenca, velika stiska v bitki z Alemani) so počasi pripeljali do tega, da se je Klodvik začel pripravljati na krst. Temeljiti pripravi in spreobrnitvi, za katero ima največ zaslug prav Klotilda, je sledil krst na božič 499; skupaj s kraljem je bilo krščenih okoli 3000 frankovskih
plemičev. Dogodek pomeni rojstvo krščanskega srednjega veka. Po smrti moža je Klotilda živela še triintrideset let v boju s svojimi slabostmi, pa tudi divjo naravo svojih sinov, ki si niso pomišljali umazati rok s krvjo. Klotilda jih je poskušala umiriti, a jim je kdaj pa kdaj tudi sama podlegla. Sicer pa je dolga leta potovala po deželi, ustanavljala samostane in cerkve ter se zavzemala za misijone med svojim ljudstvom. Kot nuna je živela v Toursu in umrla kot revna vdova.
Ime: Je nemškega izvora (Klothilde) oz. germanskega (Clodhildis), sestavljeno je iz besed hlut »slaven« in hiltja »boj«. Ime naj bi pomenilo tudi »jasen, razločen« oz. »slaven«.
Rodila se je okoli leta 474 v Lyonu v Franciji, umrla pa 3. junija 544 v Toursu, prav tako v Franciji.
Družina: Bila je hči burgundskega kralja Hilperiha in njegove žene Karetane. Imela je dva brata in starejšo sestro, ki jih je njun oblastiželjen stric umoril. Poročila se je s frankovskim kraljem Klodvikom I. in mu rodila štiri sinove ter hčer.
Zavetnica: žensk, notarjev, hromih, priprošnjica proti vročici, otroškim boleznim, nenadni smrti, za spreobrnitev zakonca.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot kraljico s krono, žezlom in pajčolanom. Pogosto nosi model cerkve ali deli miloščino. Ponekod ima pri sebi tudi ploščo s tremi lilijami (grb Bourbonov); redkeje je ob njej tudi njen mož Klodvik I.
Goduje: 3. junija.
Vir
Karel Lwanga in ugandski mučenci
Pravimo jim tudi ugandski mučenci. Bilo jih je dvaindvajset in so bili 18. oktobra 1964 razglašeni za svetnike. O njihovi usodi je odločal kralj Mvanga, ki je imel na svojem dvoru že precej kristjanov. Dva izmed njih sta odkrila zaroto najvišjega dvornega uradnika Kafikira zoper kralja. Zaslužil je smrtno kazen, a so mu jo spregledali in je celo ostal v službi. Želel se je maščevati nad kristjani in je na svojo stran pridobil kralja. Ko je ta 25. maja 1886 dal umoriti sedemnajstletnega paža Dioniza Subugvao, je izjavil, da bo dal pomoriti vse, ki »molijo«, to je kristjane. Predstojnik pažev, Karel Lwanga, je takoj spoznal resnost položaja in je zbral zveste k molitvi med nočno stražo, da jih je pripravil na mučeništvo.
Zjutraj je kralj sklical veliko sodno sejo. Dvorni paži so se morali postaviti v vrsto in kralj je razglasil: »Vsi tisti med vami, ki ne molijo, naj se postavijo tule na mojo stran; oni pa, ki molijo, naj se postavijo tjale.« Karel Lwanga je prvi stopil k steni iz trstja in petnajst drugih je šlo za njim. Poln sovraštva je zaklical kralj: »Vi torej res molite?« - »Da, gospod, mi res molimo!« - »Ali mislite še dalje moliti?« - »Da zmerom, do smrti!« Tedaj je kralj izrekel sodbo: »Tako, usmrčeni boste!«
Zjutraj 3. junija so jetnike pripeljali iz koč in zvezane postavili na morišče. Karel Lwanga je bil prvi sežgan. Rablji so še zmeraj upali, da se bodo drugi prestrašili ob strašnem mučenju Lwange, ki je gorel na grmadi. Po tedanji navadi so tri obsojence pomilostili. Ti so bili žalostni. Njihova naloga pa je bila, da bi pozneje pričevali o mučeništvu svojih prijateljev. Ostale so povezali v velike snope slame in jih položili na grmado. Pred temi mučenci in malo kasneje je umrlo mučeniške smrti še več kristjanov.
Godujejo 3. junija.
Vir