2. november
Marcijan - puščavnik
Tobija - mučenec
Spomin vseh vernih rajnih
Začetek spomina vernih duš v vicah izvira iz leta 998, ko je sv. Odilo, benediktinski opat v Clunyju, ukazal samostanom, naj l. novembra popoldne po cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi pa naj molijo večernice; drugi dan naj za mrtve opravijo jutranjice in hvalnice ter zanje mašujejo in delijo miloščino. Lepa navada se je hitro razširila.
Prav je, da se danes spominjamo tudi vseh tistih svetih, ki za svojo svetost še trpe v vicah. Ti so umrli v posvečujoči milosti in so zato že božji prijatelji, pa imajo na duši še male grehe ali pa še niso s pokoro zadostili za že odpuščene grehe. Med njimi so nemara tudi naši najbližji in najdražji. Trpljenje v vicah, kraju očiščevanja, je po besedah duhovnih pisateljev zelo hudo, vendar jih prešinja tudi globoko veselje ob gotovosti glede zveličanja. Na slabšem kakor mi so pa zaradi tega, ker si sami ne morejo pomagati. Čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k »potujoči Cerkvi«. Pomagati jim morejo s priprošnjo tudi zveličani v nebesih - zaradi nadnaravnega dejstva, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov«.
Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi o zvezi z dušami v vicah: »Dokler ne pride Gospod v svoji slavi, potujejo nekateri izmed njegovih učencev na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo in spet drugi uživajo slavo, ko jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je. Vendar pa smo, čeprav na različni stopnji in na različen način, vsi združeni v isti ljubezni do Boga in do bližnjega.«
Verni rajni, ki so umrli v božji milosti, so božji prijatelji in morejo za nas prositi. Zato se kristjani lahko vernim dušam priporočamo za njihovo pomoč v raznih stiskah. Za nas bodo tem bolj prosile, čim bolj jim bomo z molitvijo in dobrimi deli pomagali.
Spomnimo se jih 2. novembra.
Vir
Malahija, škof
Imena: Malahija, Malahij, Malaho, ...
Rodil se je leta 1094 ali 1095 v Armaghu na Irskem. V cerkveno življenje ga je vpeljal menih Imarus. Leta 1119 je bil posvečen v duhovnika. Armaški nadškof, primas Irske, je spoznal v mladem duhovniku velike sposobnosti in ga je imenoval za glavnega potujočega pridigarja v
škofiji. Razmere na Irskem so bile tedaj žalostne. Roparski pohodi Normanov so pahnili deželo v popoln nered in po zmagi nad Danci se je
začela državljanska vojna, ki je prinesla še večjo zmedo tudi na verskem področju. To je bil čas tako imenovane laiške investiture, ko so si laiki lastili naslove visokih cerkvenih služb.
Od strica je Malahija dobil v upravo ruševine samostana v Bangorju. Pozidal ga je in uredil. Tako se je v njem začela verska prenova v deželi. Leta 1224 je Malahija postal škof v Connorju. Ko je eden izmed domačih poglavarjev samostan porušil, se je Malahija umaknil v Lismore. Dve leti je bil škof brez škofije. Potem je bil imenovan za nadškofa v Armaghu, vendar zaradi nasprotovanja laiških opatov škofije ni mogel prevzeti. Ko bi se pa to moglo zgoditi, je armaško nadškofijo prepustil škofu Gelaziju, sam pa se je vrnil v Connor.
Leta 1139 je Malahija odpotoval v Rim, da bi tam dosegel potrditev nove cerkvene uprave na Irskem. Pred odhodom domov mu je papež zaupal službo legata za Irsko.
Sklical je sinodo, ki se je je udeležilo petdeset škofov in več kot dvesto duhovnikov. Na njej so sklenili, naj Malahija vnovič potuje v Rim, da bo dobil palije za nove nadškofije, kar je papež že prej obljubil.
Kakor prvič se je Malahija tudi drugič na poti v Rim ustavil v samostanu Clairvaux, kjer je srečal sv. Bernarda. Ta je občudoval njegovo delo in pozneje napisal njegov življenjepis. Kdo bi mogel to bolje narediti kakor sv. Bernard, saj je nadškof Malahija umrl v njegovem naročju! To se je zgodilo leta 1148.
Malahijevo delo za reformo irske Cerkve so nato izvedli do kraja. Kaže, da je Bernard obvestil papeža o njegovi smrti. Vsekakor je leta 1151
prišel na Irsko kardinal Janez Paparo in prinesel štiri palije. Dežela je bila razdeljena v štiri cerkvene pokrajine z nadškofijami v Armaghu, Cashelu, Tuamu in Dublinu.
Papež Klemen III. je leta 1190 razglasil Malahija za svetnika. Zaradi preroškega daru so mu pozneje pripisali »Malahijeva prerokovanja« o prihodnjih 112 papežih, začenši s Celestinom II. (1143). Zadnji papež naj bi bil Peter II. Delo nima nobene zgodovinske vrednosti. Nastalo je
štiristo let pozneje, leta 1590, za časa konklava.
Goduje 2. novembra.
Vir